Pet faz žalovanja, razloženih po domače

Skoraj vsi so že slišali za »pet faz žalovanja«, ki jih je opisala psihiatrinja Elisabeth Kübler-Ross. Koristne so, ker dajo ime temu, kar čutimo — če jih le prav razumemo: niso stopnice, po katerih se vzpenjamo stopničko za stopničko, temveč stanja, ki prihajajo in odhajajo.

Pet faz

• Zanikanje. »Ne more biti res.« Um po svoje ublaži udarec; to je zaščita, ne blaznost.
• Jeza. Na zdravnike, na življenje, nase, celo na tistega, ki je odšel. Neprijetna je, a je del procesa.
• Pogajanje. Vsi »kaj če …«: kaj če bi šli prej k zdravniku, kaj če bi bil jaz takrat tam. Premlevanje nemogočega je poskus, da bi spet dobili nadzor.
• Žalost. Globoka bolečina ob sprejemanju resničnosti. To še ni depresija: je zdrav odziv na ogromno izgubo.
• Sprejemanje. Ne pomeni, da smo v redu, in ne pomeni pozabe. Pomeni, da se naučimo živeti z odsotnostjo.

Česar nihče ne pove

Faze se mešajo, ponavljajo in nimajo urnika. V torek si lahko v sprejemanju in v sredo v jezi, in oboje je normalno. Primerjanje z žalovanjem drugih doda le občutek krivde.

Kdaj poiskati pomoč

Če po več mesecih bolečina onemogoča hranjenje, spanje ali delo ali če se pojavijo misli o samopoškodovanju, je čas za pogovor s strokovnjakom. Poiskati pomoč pri žalovanju je enako razumno kot dati v mavec zlomljeno kost.

Rituali pomagajo

Obisk groba, pisanje pisma, ponovno branje sožalj na spominski strani, prižiganje svečke ob posebnih datumih … Majhni rituali dajo bolečini prostor in obliko. In to nas počasi ureja od znotraj.